Prirojena okužba s humanim virusom citomegalije

Uvod

Prirojena okužba s humanim virusom citomegalije je najpogostejša prirojena virusna bolezen novorojenčka. Povzroča jo citomegalovirus (CMV), ki spada v družino človeških herpesvirusov. Plod se z omenjenim virusom lahko okuži preko posteljice okužene nosečnice ali redkeje ob samem rojstvu. Verjetnost okužbe ploda je večja, če noseča mati preboleva primarno okužbo po prvem stiku z virusom, kajti tedaj nima prisotnih protitels proti CMV. Možnost okužbe ploda pa obstaja tudi pri ponovni (sekundarni) okužbi ali reaktivaviji virusa, vendar je ta manjša.

Epidemiologija

Incidenca prirojene okužbe s CMV v slovenskem prostoru znaša 0.14%, kar pomeni 14 primerov okužbe na 10.000 živorojenih otrok oz. glede na trenutno število rojstev okoli 30 primerov letno. Prekuženost slovenskih nosečnic se giblje med 70 in 80%, tako da se s CMV tekom nosečnosti okuži med 0.3 in 2.4% mater. V primeru primarne okužbe nosečnice se virus na plod prenese povprečno v 50%, v primeru sekundarne okužbe ali reaktivacije pa v 1 do 2% primerov. Verjetnost prenosa CMV na plod je odvisna tudi od časa, v katerem se noseča mati okuži in s trajanjem nosečnosti narašča. V prvem tromesečju tako znaša 34%, v drugem tromesečju 44% in v tretjem tromesečju 73%.

Klinična slika

Velika večina novorojenčkov (90%) s prirojeno okužbo s humanim virusom citomegalije ob rojstvu nima izraženih bolezenskih znakov. Pri ostalih 10% pa so bolezenski znaki prisotni, čemur pravimo simptomatska bolezen. Ker gre za sistemsko okužbo, so lahko prizadeti številni organski sistemi. Bolezen zato lahko zajema okvaro osrednjega živčevja, sluha in vida, okvaro jeter, vranice in kostnega mozga, lahko je vzrok za prezgodnje rojstvo in nizko porodno težo ter kasnejši razvojni zaostanek. Prirojena okužba s CMV je vodilni vzrok okvare sluha pri otrocih. Pri simptomatski bolezni je sluh okvarjen v 50%; okvarjen je lahko že ob rojstvu, ali pa se okvara razvije kasnje, tudi do otrokovega 5. leta starosti. Prav tako se okvara sluha razvije pri 25% otrok, ki ob rojstvu niso kazali nobenih znakov bolezni, bili pa so okuženi.

Zdravljenje prirojene okužbe

Zdravljenje bolezni z zdravili se izvaja le pri simptomatskih novorojenčkih, ki imajo prizadeto osrednje živčevje. Večinoma se uporabljajo zdravila, ki zavirajo oz. preprečujejo pomnoževanje virusa. Zdravljnje traja običajno 6 tednov, z njim pa se izboljša zlasti dologoročni nevrološki izhod, kar pomeni manjšo pogostnost okvare sluha in razvojnega zaostanka. Kljub temu pa uspeh zdravljnja z doslej preizkušenimi zdravili ni zagotovljen in ima poleg tega tudi pomembne stranske učinke.

Preprečevanje okužbe matere med nosečnostjo

Najpogostejši izvor okužbe za nosečnice so malčki, mlajši od 3 let starosti, še posebej tisti, ki so vključeni v vzgojno varstvene zavode. To je tudi starost, ko se bolezen običajno preboli. Pri otrocih bolezen poteka z nespecifičnimi znaki virusne bolezni, ki so povišana telesna temperatura, utrujenost in bolečine v mišicah. Oboleli otroci virus izločajo v slini in drugih telesnih izločkih med samo boleznijo in še 18 mesecev po končani bolezni. CMV se tako iz obolele osebe običjno prenaša kapljično preko urina ali sline. Izven gostitelja je na sobni temperaturi sposoben preživeti nekaj dni, uničijo pa ga dezinfekcijska sredstva (npr. 70% alkohol) ali vsaj 30 minutno segrevanje na 60°C.

Pri nosečnicah oz. mlajših odraslih je potek bolezni večinoma brez jasnih bolezenskih znakov, kar pomeni, da noseča mati niti ne ve, da je okužena. Nosečnice z visokim tveganjem za okužbo, to so tiste, ki citomegalije še niso prebolele in so v stiku malčki, imajo 10- do 25-krat večjo verjetnost okužbe kot ostala odrasla populacija. Zato je pri njih potrebna dodatna previdnost, kar pomeni izogibanje potencialni okužbi in izvajanje poostrenih higienskih ukrepov pri negi malčkov, zlasti bolnih. Ti ukrepi obsegajo striktno umivanje rok in povečano previdnost pri stiku z otrokovimi izločki, še zlasti onesnaženimi plenicami in robčki.

Čeprav je preprečevanje okužbe zaenkrat edini preventivni ukrep, pa so v fazi razvoja tudi številna cepiva proti CMV. Najboljša med njimi so za preprečevanje okužbe zaenkrat uspešna le v 50%.

Testiranje nosečnic na CMV

Rutinskega presejalnega testiranja nosečnic glede prebolele citomegalije se (še) ne izvaja. Kljub temu pa je pred zanositvijo ali med nosečnostjo možno opraviti t.i. serološke teste prekuženosti. Če ima mati prisotna protitelesa proti CMV, potem je to bolezen že prebolela in je verjetnost ponovne okužbe majhna. Če pa so protitelesa odsotna, potem bolezni še ni prebolela in ima zato večjo možnost, da jo še dobi. Pri seronegativnih nosečnicah se v primeru nizkega tveganja za okužbo priporoča redne ultrazvočne kontrole ploda, pri nosečnicah z visokim tveganjem za okužbo pa so priporočljivi redni mesečni ultrazvočni pregledi ploda in mesečni serološki testi.

Preprečevanje prenosa CMV na plod

V primeru sveže okužbe noseče matere obstaja možnost zdravljenja s specifičnimi protitelesi (imunoglobulini), usmerjenimi proti CMV. V tem primeru se možnost okužbe ploda zmanjša za 50%.

Zaključek

Prirojena okužba s humanim virusom citomagalije predstavlja velik zdravstveni problem in je lahko vzrok za številne bolezneske težave pri novorojenčku. Poleg tega ima lahko tudi dolgoročne zdravstvene posledice, zlasti okvaro sluha in razvojni zaostanek.
Prekuženost slovenskih nosečnic je precejšnja, kljub temu pa je pomembno, da se noseče matere zavedajo možnosti okužbe in morebitnih negativnih posledic za otroka. Preprečevanje okužbe zajema poostren higienski režim in izogibanje potencialni okužbi, katere vir so običajno malčki.

Več o CMV okužbi si lahko preberete na internetni strani stopcmv.org